Stavim, da ste ob povabilu na praznovanje ali ob vprašanju: »Kaj si želiš za darilo?« (ok, pustimo zdaj ob strani dejstvo, da se tega sploh ne sprašuje!) že kdaj dobili odgovor: »Mah, nič ni treba.« Ali pa še bolj odločno: »Nič mi ne nosi!«
In potem vam je seveda odleglo in ste šli brez darila na žurko.
Zagotovo. 😉
Vedno se najde tisti mali glas v glavi, ki pravi:
»Ja… ampak nekaj pa vseeno moram prinesti.«
Zdaj boste nekateri rekli: »Mogoče pa res ne želi daril.«
OK, možno. Čeprav osebno težko razumem, zakaj bi nekdo iskreno in popolnoma zavračal pozornost.
V resnici so takšne izjave zelo pogosto vljudnostna gesta. Način, kako drugi osebi sporočiš:
»Ne obremenjuj se. Nočem ti povzročati dodatnega dela ali stroškov.«
Psihologi bi temu rekli družbena izravnava. Nekje v malih možganih imamo zapečeno, da usluge med prijatelji ves čas dajemo v neko uravnilovko. Ne želimo ostati dolžni in hkrati ne želimo, da smo mi vedno tisti, ki dajemo. In prav zato nam je tako neprijetno iti praznih rok. Čeprav nam je bilo izrecno rečeno, naj nič ne prinesemo.
Ker darilo ni zgolj predmet – je signal pozornosti, pripadnosti in dobrega odnosa. Gre namreč za enega najstarejših družbenih ritualov sploh. Z darili smo se obdarovali še preden smo imeli kreditne kartice in darilne vrečke.
Kaj pa, če navodilu »nič ne nosi« vseeno sledimo, ga spoštujemo, hkrati pa pomirimo tisti notranji občutek, ki pravi: »Pa nekaj vendarle moram prinesti.«
Pred kratkim sva se z možem znašla v točno takšni situaciji.
Kolega naju je povabil na golaž in mimogrede dodal: »Pa nič ne rabita nositi s seboj.« Optimist. 😄 Ampak meni je dal odlično izhodišče za razmišljanje. Kaj kupiti za darilo nekomu, ki jasno pove, da darila noče?
Ja… izbereš darilo, ki ni neposredno zanj, je pa še vedno zanj.
Če to reče moški (ženske se, roko na srce, takih izjav nekoliko pogosteje vzdržimo 😏), to še ne pomeni, da darila ne sme dobiti njegova žena ali partnerica. In če moški posredno dobi nekaj dobrega iz njene strani… običajno prav nič ne protestira.
Saj vemo, kako imajo moški radi, če jih ženske malo pocrkljamo.
Če jih razvajamo.
Če jih posladkamo.
Tu pride na plano tisti večni rek: Ljubezen gre skozi želodec.
In točno to je bila moja ideja: »OK, kupim darilo za ženo, da bo ona razvajala njega.«
Ker je bil december, čas, ko je nebo že fejst žareče od vseh pekovskih podvigov, so bili modelčki za piškote in lepa kovinska škatla več kot na mestu.
Darilo sva pospremila z besedami:
»Rekel si, naj ti nič ne nosiva. Pa ti nisva. Nisi pa rekel, da ne smeva nič prinesti ženi. Bo pa ona zate pripravila kakšno sladko presenečenje.«
Odziv?
Iskren smeh in navdušenje nad hudomušno a zelo simpatično idejo.
Njemu je bilo toplo pri srcu, ker je pozornost dobila žena – in to nepričakovano.
Midva pa sva mirno spala, ker nisva prišla praznih rok.
Popoln mali obdarovalni obvoz. 😄
In še za konec …
To navodilo »nič ne nosi« je tisti večer prejelo kar nekaj ljudi, a vrsta buteljk vina ob najinem prihodu je bila že precej dolga. 😉

