Obletnica poroke

Pred natanko 40-imi leti, sta si takrat še rosno rosno mlada gospodična in fant na vrhuncu svojih moči obljubila večno zvestobo. Kot se za Primorce spodobi, so ga baje plesali dolgo v noč in tako sta zaplesala novemu življenju in sanjam naproti. V tem času sta zagotovo odplesala marsikateri ples, od romantične Rumbe, do vročega Tanga, energične Sambe in bikovskega Paso Dobla. Skratka, obuti je bilo treba tako petke, kot včasih trde delavske čevlje in plesati kdaj pa kdaj tudi v ritmu, ki so ga drugi žvižgali. A ljubezen na skupni poti premaga vse, se spominja norih doživetij in se na težjih veliko nauči.

Smaragdno pot (tako se namreč imenuje 40. obletnica poroke) sta v mesecu oktobru preplesala tudi moja starša. Ponosna in vesela, da sem lahko počastila to lepo dobo skupnega življenja, katere del sem konec koncev tudi jaz ;). Zakaj ravno ples? To je točka, kjer sem lahko dodala tudi košček sebe, saj sem s svojim večletnim športnim plesom zaznamovala marsikatero uro njunega življenja. Nadvse sem hvaležna, da sta mi omogočila izkusiti lepoto in nevidno trdo delo, meni najlepšega, športa.

Sedaj, ko sta že zaslužena upokojenca, si znata tudi kaj privoščiti. In kaj na koncu šteje? Doživetja! To je bil tudi moj namen, da jima omogočim eno lepo doživetje, v mejah njunih užitkov in njune skromnosti. Ja, priznam, ni mi bilo enostavno izbirati darila za starša, ki ju poznam že vse svoje življenje in včasih že kar malce preveč, še posebej, ko dobiš kakšno noro idejo in veš, da ne bi šla v popolnosti skozi ;).

V duhu skupnega, 40-letnega plesa sta prejela uvodno darilo. Praktično, simpatično in smiselno. Krtačo in kremo za loščenje čevljev ;). “Sedaj bo treba le še zloščiti čevlje in nabrusiti pete.” Zavrteli smo jima eno Avsenikovo in po kuhinji sta se zavrtela, da so vnuki kar veselo ploskali.

Ko je muzika potihnila, in sta jubilanta že malce sopihala smo “plesali” naprej. Tokrat bolj konkretno in z upanjem, da se bosta naužila vsega po vrsti: ljube glasbe, dobre pojedine, usklajenih korakov in predvsem dobre volje. Brez bona tokrat ni šlo (toliko ju že poznam, v neznano ne bi šla, žal ;))… “Tata in mama, plešita veselo v nova skupna leta in na čast ter hvaležnost za stara.”

Sedaj pa samo čakam na poročanje in kakšno lepo slikico iz glasbenega večera z nepogrešljivo harmoniko. Uživajta!