Darilo za 50. rojstni dan (2.del)

In so šli … iskat zaklad.

Za ta del darila je bilo potrebnih nekaj predpriprav in usklajevanj, saj so bile nekatere moje prošnje malce neobičajne.

Zemljevid jih je vodil na Kras, natančneje v Tomaj, kjer nudijo pravo pustolovsko doživetje “Viktorijina skrivnost”. Zakaj sem? Ker sem med brskanjem naletela na fotografijo končne destinacije. Prava skrinja zakladov.

Sama ga še nisem tam iskala, je pa kar visoko na spisku idej, kam odmagliti kakšen vikend na izlet z družino. Gospa Vojka je ultra prijazna gospa, ki je z veseljem sprejela mojo “nadgradnjo” te avanture in s katero sem lahko vse uredila, da je teklo kot po maslu. Namreč, v to skrinjo sem želela, da se vstavi mošnjiček, posebej pripravljen za slavljenca in z vezenim imenom s strani njegove mami. Poln je bil namreč različnih kovancev, od čokoladnih do tistih pravih, iz njegovega seznama (seveda pridobljenega s tajno agentko 😉) manjkajočih. Uspelo mi je namreč dobiti nekaj izbranih kovancev daljnih držav, za nekatere sem, priznam, slišala prvič.

Iiiii, ko lahko 50. letniku privabiš otroške iskrice v oči, to je res nekaj lepega pri obdarovanju. Menda je bil odziv vrhunski. Glede na to, da mi je lastnik te atrakcije poslal prav posebno sporočilo in fotografijo vesele družinice, slavljenec solz sreče ni mogel več skrivati.

A to še ni vse. V mošnjičku se je skrival še zvitek z nadaljnjimi navodili (na zgornji fotografiji vsebine mošnjička, se ga lepo vidi). Če se spomnite iz 1. dela, je cilj poiskati inštruktorja za novo kitarco. Sledili so naslovu proti Kozini, kjer so doma pravi mojstri. Mojstri kulinarike. Na Domačiji Linč so tudi bili ekstra ustrežljivi in “za akcijo”, saj je bil moj glavni pogoj, da je za predjed pršut. A ne kar tako, klasično postrežen. Pripeljali so pred slavljenca cel kos pršuta, nudili “inštrukcije” rezanja le tega in na koncu je sam slavljenec narezal nekaj “fet” te slastne primorske mesnine za celo družino.

Tale darilna zgodba se je ta dan končala z odlično domačo istrsko večerjo a še zdaleč je ni konec.

Prejeli smo že vabilo na “koncert” z novo kitaro in frišnim znanjem. Verjamem, da tudi, ko bo zmanjkalo pršuta in sira, bo zgodba živela še naprej. Vsaj do 60. leta, ko bo potrebno ušpičiti že kaj novega.